Toda ko sva pozno zvečer le stopila na vroča grška tla in s polnimi pljuči vdihnila vroč morski zrak, pomešan z vonjem po mediteranskih rastlinah, sva skoraj pozabila na ta problem. Čez četrt ure sva se tudi prepričala, da se v malo Opel Corso da spraviti marsikaj, pa čeprav nima prtljažnika na strehi in moraš deske privezati kar na golo pločevino (še dobro, da sva dobila predhodna navodila od nekaterih slovenskih surfarjev).

Ker se nama tako pozno zvečer ni ljubilo iskati prenočišča, sva po enourni vožnji proti jugu otoka, prespala kar na plaži mesteca Genadi, na "boardbagih", pokrita s spalkami in v družbi roja komarjev. Zbudilo naju je sonce, ki je ob 7. zjutraj pripekalo kot bi bilo že poldne. Po zajtrku na kolenih sva se odpravila poiskat sobo z zmerno ceno in kmalu sva jo v istem mestecu tudi našla. Nato sva že nekoliko nestrpna (predvsem Rudi) odbrzela na skrajni jug otoka - Prassonissi, vsem znani poletni surfarski raj. Po 20- minutni vožnji naju je le-ta pričakal v vsej svoji lepoti, z vetrom vred. Pihalo je 6 boforov, kar je za ta kraj poleti ponavadi povprečje. Kot večina surfarjev najbrž že ve, je Prassonissi znan po tem, da je z majhnim peščenim rtom surfarska scena razdeljena na 2 povsem različna dela: "wave" in po domače "flah". Seveda sva midva začela na "flahu". "Saj bo kasneje še dovolj priložnosti za wave!"

Po večerji, ki sva si jo skuhala kar na balkončku najine sobe, sva kot ubita zaspala-luksuzno, glede na prejšnjo noč.

Drugi dan je bil bolj ali manj enak prvemu, le da sva se na Prassonissiju podala tudi na lov za morebitnimi ostalimi državljani RS. Našla sva jih kar okrog 30. Videla sva, da nama dolgčas sigurno ne bo.

Naslednji dan sva se po prihodu na Prassonissi, kjer veter tisti dan ni hotel zapihati, odločila, da se odpeljeva okrog otoka in si med potjo ogledava nekaj znamenitosti. Na juozahodu naju je tako najprej navdušil grad Monolithos, ki so ga v 15.stoletju zgradili vitezi, z nepozabnim razgledom na morje, ki se razprostira pod strmimi pečinami. Naprej naju je ovinkasta pot vodila skozi nekatera tipična grška mesteca vse do Ixie, mesta na severozahodu Rodosa, ki nudi turistom predvsem velike hotelske komplekse, nekateri pa jo poznajo tudi po tamkajšnjem surf-centru. Od tam naju je pot vodila naravnost do glavnega mesta Rodos na skrajnem severu otoka. Tam naju je presenetil ogromen srednjeveški grad z obzidjem, majhnimi, prisrčnimi uličicami in privlačnim pristaniščem. Tudi notranjost gradu je bila vsekakor vredna ogleda.

Naslednji dan sva v globokem prepričanju, da bo na Prassonissiju zapihalo, saj je za Rodos poleti že en dan brez vetra prava redkost, doživela pravi šok. Ne samo, da ni pihalo niti za začetnike, pihala je sapica iz južne smeri, torej ravno nasprotno, kot je tam v navadi. Po večurnem sedenju pri 40 stopinjah v edini senci na Prassonissiju in ko smo že vsi ugotovili, zakaj Rodos imenujejo tudi otok sonca, smo se vsi Slovenci sprijaznili, da ta dan pač ne bo nič s surfanjem. Dan smo sklenili ob steklenici whiskeya in pivu, v upanju, da bo jutri bolje.

Toda naslednji dan, kot da bi se kdo ponagajal z nami, nas je pričakalo isto brezvetrje kot prejšnji dan. In najbrž ni naključje, da sva z Rudijem od preostalih slovenskih surfarjev dobila vzdevek "windkillerja". Rekla sva si: "No, bo pa vsaj čas za ogled še kakšne zanimivosti na Rodosu!" Tako sva si isti dan ogledala zanimiv kraj na vzhodu otoka z imenom "Seven springs", katerega sedem majhnih izvirčkov bistre pitne vode, bujen gozd, jezero in tolmuni nesporno opravičujejo svoje ime in ponujajo dobrodošlo spremembo glede na prevladujočo goloto preostalega otoka Rodos. Po večerji v eni od številnih restavracij na strehi v, po mojem mnenju, najlepšem mestu na Rodosu - Lindos, sva se v upanju, da bo vročina naslednji dan popustila (bilo je preko 40 stopinj) in da se nas bo usmilil tudi veter, odpravila v najin hotel.

Toda kot da 3 dni brezvetrja ni bilo dovolj. Scena prejšnjih dni se je ponovila tudi naslednji dan. Slovenski surfarji, naveličani sedenja in moledovanja na enem in istem mestu, nis(m)o vedeli več, kako se lahko kaj takega dogaja. In odločitev je padla. Del slovenske druščine se je odločilo, da če že ne surfamo, gremo pa zvečer vsaj žurat. Naša destinacija je bil Faliraki, ki so ga nekateri krstili kar za "Fakifaki"; zakaj, smo videli pozneje. To je mestece na severovzhodu otoka, znano po številnih barih, diskotekah, zabaviščnem parku in angleško prevladujoči narodnostni sestavi tamkajšnjih turistov. Ob pogledu na prav nič privlačne kričoče angleške najstnice, oblečene po prav nič lepi londonski modi in na prav takšne angleške mladeniče in na njihovo včasih nenavadno početje, ki ga v Sloveniji nismo vajeni, nam je včasih kar zastal korak. Ob obisku ene od tamkajšnjih diskotek, kakršne Slovenija ne premore (sestavljena je iz 3 "floorov", v katerih se vrtijo 3 različne zvrsti glasbe), smo se kar malo navadili na njihov način zabave in se nekateri tudi vživeli v dogajanje…

Ko sva se naslednji dan z Rudijem malce s težavo (zaradi prekrokane noči) skobacala iz postelje, sva že skozi okno najine sobe začutila spremembo v zraku (in vetru seveda). Že v Genadiju je pihala kar poštena sapica in ker sva bila že dodobra naveličana brezvetrja prejšnjih dni in neslavnega vzdevka "windkillerja", sva se, kot bi naju izstrelil iz topa, odpeljela Prassonissiju naproti. Bil je "big day". Toda na žalost le za nekatere. Tiste, ki so imeli s seboj kvadrature 4 in manj. Žal sem sama obtičala na plaži in v zavetju avtomobila samo opazovala dogajanje na vodi, saj najin repertoar surf-opreme ne vključuje jadra, manjšega od 4 m2, ali pa vsaj dveh jader po 4 m2. Razmišljala sem o tem, kakšno smolo imam, saj je zame rezultat takšnega dne, ko piha 8 bf, popolnoma enak dnevu brezvetrja. Rudi je tisti dan izkusil mnogo več adrenalina v primerjavi z mano, saj se je prvič podal v "prasonisi-wave" sceno.

Naslednje dni je veter solidno vztrajal in surfarji smo lahko nadoknadili vse tisto, kar nam je manjkalo prejšnje dni. Tako smo vsak dan surfali prav do sončnega zahoda, še posebej midva, saj sva vedela, da se bliža dan najinega odhoda.

Tudi zadnji dan ni bil izjema. Rudija sem morala skoraj dobesedno povleči iz vode, da ne bi zamudila letala. Na letališču sva še zadnjič vdihnila tisti pravi vroči mediteranski zrak, zapustila najino Opel Corso z (večcentimetrsko plastjo mivke v svoji notranjosti) in odletela v več kot 10 stopinj bolj mrzlo Slovenijo.

Kasneje so nama povedali, da je po najinem odhodu na Prassonissiju solidno pihalo prav vsak dan še cela 2 meseca.

Morda pa le drži tista o "windkillerjih" …

Klikni tu za prvo stran Windzina...

© WINDZIN - časopis slovenskih windsurferjev
Kopiranje ali prepisovanje vsebine spletne strani, deloma ali v celoti, brez pisnega dovoljenja
uredništva, je prepovedano!