|
Tomaž košir: "Mislim, da se moramo nehati pritoževati le
nad mediji in končno pričeti delati kaj, kar
bo medije pritegnilo... "
Večina medijev, tako časopisnih kot ostalih, se namreč že po
tradiciji zelo slabo odziva na vse tržno manj zanimive športe. Sem
seveda sodi tudi naše vodno dričanje na vetrni pogon.
Brez podpore trga, torej konkretno tudi oglaševalcev in malo boljše
organiziranosti na tekmovalnem področju, si je pač zamanj zamišljati
izboljšanje vremena. Sem ter tja nas kakšen urednik že razveseli z enkratno
objavo kakšnega prispevka, ki nas šport predstavlja bolj ali manj dobro. A
to ni neko kontinuirano pojavljanje v medijih. Gre bolj za senzacionalizem
in predstavljanje športa laikom, ne pa pisanje za športnike same. In to nas
znotraj neke izdaje časopisa velikokrat loči od drugih športov; Medtem, ko
zgoraj nek novinar strokovno razčljenjuje potek neke košarkarske tekme, da
ga še strokovnjaki težko zastopijo , se par naslovov nižje znajde avtor
članka o surfanju, ki niti sam ne loči jadra od deske . Še slabse je, da se
večkrat sploh ne znajdemo na športnih straneh, pač pa v kroniki, kjer
strokovno opisujejo potek reševanja nekoga, ki ga je odneslo par zalivov
proč od izhodišča ...
Pred leti so se s podobnimi težavami srečevali gorski kolesarji, vendar so
danes ravno oni tisti o katerih na športnih straneh časopisov, med tako
imenovanimi fun športi, največkrat beremo.
In zakaj se njim godi bolje kot nam? Zaradi požrtvovalnosti posameznikov in
predvsem zaradi vedno boljše organiziranosti tekmovalnega gorskega
kolesarstva. Tekmovanja in rezultati so namreč tisto, kar najprej pritegne
sponzorje in nato medije, in obratno. Za neko stalno prisotnost v medijih,
ki bi ta šport začeli jemati bolj kot šport in manj kot zabavo na
počitnicah, bi torej potrebovali več resnega dela. Organizirana in izpeljana
serija tekmovanj, bi zagotovo pritegnila medije.
Windzinove novice, ki jih prejemajo naročniki, prejemajo tudi (skoraj) vsa
športna uredništva in tudi nekateri novinarji osebno, pa verjamem, da med
novicami iz tujine le redko najdejo kaj uporabnega iz domačih logov in s tem
zanimivega za objavo. A ko je Stojan Vidakovič letos na Bolu za seboj pustil
vso hrvaško elito in zmagal, so našo novico hitro povzeli v Dnevniku, ki je
mimogrede surfačem najbolj prijazen časopis in v Delu. To je bil pač dober
športen rezultat. Po časopisih se je pojavila tudi freestyle tekma v
Preluki, čeprav z veliko napakami, pa tudi prečenje Atlantika
(senzacionalno)...
Za stalno pojavljanje v medijih je torej potrebno organizirano delovanje
tekmovalnega stroja znotraj nekega športa ali pa stalno doseganje nekih
senzacionalnih rezultatov. In težko je le začeti, saj ko se bomo začeli
redno pojavljati na časopisnih športnih straneh, bomo tudi do denarja
(sponzorjev) za organiziranje vsega skupaj lažje prišli... Začaran krog
torej. Za organiziranje tekmovanj namreč že v štartu potrebuješ denar ...
Surfanje kot rekreacija, kar v bistvu ta trenutek v Sloveniji tudi je, pa si
bo vedno uspelo prislužiti le sem ter tja kakšno predstavitev tega lepega
načina preživljanja prostega časa, po razlicnih časopisih, revijah, itd ...
Torej tako kot če bi v Sloveniji košarko igrali le ob prostem času in ne na
tekmovanjih... Verjemite mi, da bi se potem tudi o košarki pisalo bolj malo
...
Vprašanje pa je če slovenski windsurferji sploh želi(m)jo kaj več!?
P.S. Članek v financah 13. oktobra, je eden boljših tekstov o našem športu,
kar sem jih v zadnjih letih zasledil v slovenskih časopisih in revijah. Škoda je
le,
dagre tudi v tem časopisu le za enkratno dejanje. Naslednjič bo, vsaj tako se
načrtuje, v isti rubriki ista avtorica namreč predstavljala BodyPump-ing ...
Menda bo tudi fotograf isti...huh...
...
aja, pa še to! Prvemu, ki se bo s surfom, z jadrom ali brez, spustil z
Everesta brez padca, garantiram vsaj celostranski članek v vsakem slovenkem
časopisu... Spust z vala na Štangi za to žal ni dovolj in to je žalostna
resnica ...
|